Josip Jurčič velja za prvega slovenskega romanopisca in enega najpomembnejših ustvarjalcev slovenskega realizma. Njegovo literarno delo je imelo ključno vlogo pri oblikovanju slovenske pripovedne proze v drugi polovici 19. stoletja ter pomembno prispevalo k razvoju slovenske narodne zavesti.
Med njegovimi najpomembnejšimi deli izstopa roman Deseti brat (1866), prvi slovenski roman, ki je postavil temelje slovenski pripovedni tradiciji. Poleg tega je napisal vrsto povesti, novel in humoresk, med katerimi so najbolj znane Kozlovska sodba v Višnji Gori, Rokovnjači ter Grad Rojinje. V svojih delih je pogosto obravnaval življenje na podeželju, družbene odnose, moralne dileme in značajske slabosti malomeščanske družbe.
Jurčičeva besedila združujejo realistično prikazovanje vsakdanjega življenja, izrazit občutek za dialog ter jasno narativno strukturo. Njegova dela niso le literarni dosežek, temveč tudi dragocen dokument časa, ki ponuja vpogled v družbene, kulturne in jezikovne razmere 19. stoletja na Slovenskem.
V nadaljevanju bodo posamezna dela predstavljena podrobneje, z analizo vsebine, literarnih značilnosti in njihovega pomena za slovensko književnost.